Danes sem v Delu zasledil članek z naslovom "Ali bo na kraju fašističnega taborišča stala trgovina s pohištvom?"
Link na članek:
http://www.delo.si/clanek/67450
V tem taborišču je moja babica dolgo časa preživela kot njihova gostja. Izkušnja jo je zaznamovala za vse življenje, lahko bi se reklo, da jo je "prekalila", kar se je pokazalo predvsem v njenih najtežjih življenjskih preizkušnjah.
Zgodbe, ki mi jih je ob eni od priložnosti povedala, so grozljive. Kako je kot 30-letnica v taborišču vsak dan čakala paket, ki ji ga je z veliko težavo dedek iz okupirane Ljubljane pošiljal skoraj vsak dan. V njem je pošiljal predvsem hrano (kakšno suho sadje, pomarančo, oreh) in kakšno malenkost, da ni obupala, ter da ji je tako povedal, da misli nanjo...
Nakar je enkrat, ko je dobila paket, k njej pristopil človek. Ne človek. Deček v starem velikem plašču in ponošenih čevljih, ne starejši od 14 let. Najbolj izrazite so bile njegove oči, udrte v jamice. Najbolj vidni so bili njegovi zobje, katerih obris se je videl skozi lica. Samo stal je tam in gledal. Ni mogel niti spregovoriti.
In mu je dala malo pomaranče in orehov za moč. Tako je prihajal k njej vsak dan in ko paketa ni bilo mu je žalostno zmajala z glavo, on pa je skomignil in oddrsal stran. Tako je trajalo nekaj časa, ko je nekoč nehal hoditi k njej. Je umrl od bolezni ali podhranjenosti v taborišču? Je preživel? So ga izpustili? Nikoli nista spregovorila in še danes ne ve, kako mu je bilo ime.
Verjetno zato bolj čustveno doživljam vso zadevo, kajti ko sem se pred časom peljal skozi Gonars, sem prav načrtno iskal kakšno oznalo ali obeležje, ki bi nakazovalo, da se je med 2SV tu zagrešil zločin proti človeštvu, pa ga nisem našel.
Našel pa sem ogromen spomenik vsem italijanskim vojakom druge svetovne voljne. Tak, s stopniščem dolgim 200 metrov (brez heca, pojdite pogledat), kjer je veliko govora o "herojih". O žrtvah nečloveškega zločina pa nič.
Zato me boli to moralno beraštvo naših zahodnih sosedov. Njihova ignoranca in marginaliziranje napak in zločinov, ki so jih zagrešili pred, med in po vojni.
Pa da ne bom predolg, vam spodaj pripenjam še tekst iz Wikipedije:
Koncentracijsko taborišče Gonars je bilo ustanovljeno 23. februarja 1942. Italijanski fašistični režim ga je vzpostavil zlasti za internirance slovenske in hrvaške narodnosti. Prvi transport ljudi je prispel dva dni kasneje: 5343 ljudi, predvsem Slovencev iz Ljubljane, pa tudi zaporniki iz italijanskega koncentracijskega taborišča Rab ter taborišča v kraju Monigo v bližini Trevisa.
Taborišče je bilo opuščeno 8. septembra 1943, takoj po italijanski kapitulaciji. Oblast si je kasneje prizadevala zakriti dokaze o prisotnosti taborišča, zaradi česar je bilo slednje porušeno, material je bil uporabljen za gradnjo bližnjega vrtca, območje pa spremenjeno v travnik.
Leta 1973 je kipar Miodrag Živković na mestnem pokopališču po prizadevanjih Jugoslavije postavil obeležje - cvetlico z železnimi cvetnimi listi, v tamkajšnjo kripto pa so prenesli ostanke 453 slovenskih in hrvaških žrtev. Po ocenah naj bi v taborišču zaradi stradanja in mučenja umrlo dodatnih 50 internirancev. Razen obeležja v kraju ne obstaja nikakršen dokaz o zločinu, prav tako zanj ne ve mnogo krajanov. Zato ta za uradno Italijo še danes ostaja v temi zgodovine.
...
